Strahovi

IMG_2797.jpg

Pisanje je terapija. Vendar tudi pisanje, zame ni enostavno.

Je podobno kot izražanje z govorom. Nekaterim gre to tako dobro.

Meni pa jemlje toliko energije.

Ta zapis je začetek moje terapije. Učenje izražanja. Občutkov.

Nedavna nesreča, ko sem pri športnem plezanju padla iz višine treh metrov, ter si zlomila hrbtenico, mi je dala čas. Čas za doživljanje strahov in za soočanje z njimi. To dvoje ni isto.

Če bi narisala karikaturo trenutka, ko padam, bi zagotovo nad svojo glavo narisala velik vprašaj. Tako sem se v času padanja počutila. Osuplo. Možno je, da sem imela tudi takšen izraz na obrazu. Osuplost.

Padec in velikanska bolečina. Ta bolečina tako napolni telo in um, da ne ostane prostora za nič drugega. Nato so prišle jeza, nemoč, potreba po bližini in preživetju. Šele takrat, ko so prihiteli do mene od boga poslani ljudje, ter izrazili skrb za mojo hrbtenico, se je v mene udobno namestil strah. Si ga kar predstavljam kako se zlekne v fotelj.

Moj strah pa se zelo rad druži z zanikanjem!

»Je že res, da me boli kot hudič, ampak eh, s hrbtenico pa res ni nič narobe! Mogoče kaj z medenico. Sicer pač bolečine zaradi padca.«

In naprej ...

»Sicer res boljše, da so poklicali reševalce, za vsak primer, ampak do poznega popoldneva bom že uspela po Olivijo, ki je v babičinem varstvu.«

S prihodom reševalcev, si je tudi moj strah pretegnil noge, se vstal in se pričel sprehajati.

Takoj mi je namignil, da glede na njihovo ravnanje z menoj in celotno akcijo, obstaja možnost, da je kaj narobe. To sem tudi vprašala. Ampak tega ti nihče ne pove. Pa tudi res je, da v tistem trenutku, takrat, niso niti vedeli. Kar je težko sprejeti. Zato sem se vdala in sprejemala vsako sekundo. Takšno kot je. Ker bolj malo bi lahko spreminjala. Ste že doživeli takšno nemoč?

S pasovi sem ležela prevezana na nosilih in zaradi ovratnice imela samo en fokus pogleda!

Strah se je okrepil, ko je pripeljal helikopter. Tresla so se tla. Zaradi adrenalina mi je postalo slabo.

Takrat se je strah pred vsemi padci združil v misel »No, to je verjetno konec. Še ta helikopter bo strmoglavil.«

Iz črnega scenarija mi je pomagal zdravnik, ki se je pomirjujoče dotaknil moje roke.

Pripeljali so me na urgenco, kjer so pričeli s preiskavami. In potem čakanje. Nisem vedela kaj je z menoj. Rekli so, da nekaj je.

Ne vem točno ali je v meni tako močan optimizem ali zanikanje, vendar sem bila še zmeraj prepričana, da me bodo zdaj zdaj odpustili.

To sem povedala tudi sestri, ki mi je pritrdila zapestnico z mojimi podatki. »Zakaj mi to dajete gor?«

Ne vem kako bi prestala vse ure čakanja in negibnega ležanja, če ne bi bil Silvo ob meni.

Strah se je pričel ponovno krepiti ob dejstvu, da mi bodo urgentno operirali hrbtenico. Operacija! Na to pa res nisem računala.

Ne zdaj. Ne v tem obdobju mojega življenja. Pa ne jaz! Kot da lahko izbiramo ...

Soočanje pomaga pri premagovanju strahu. Najprej pogovor z anestezistom. Hvala! Nato z operaterjem. Hvala!

V trenutku, ko so me pripeljali v operacijsko sobo, je v meni zavladalo zaupanje, sprejemanje in vdanost. To je vse kar mi je preostalo. Niti strah ni šel tako daleč.

Sedaj lahko zase mirno rečem, da je zaupanje močnejše od strahu.

Po tem, ko so me okoli polnoči pripeljali v sobo na oddelek, več nisem spala. Operacija je uspela. Jaz pa sem vso noč premikala prste na nogah in rokah.

Bala sem se zaspati. Ves čas sem preverjala delovanje telesa. Soba je bila samo najina.

Jaz in strah.