Moč, ki je aktivna

DSC_2643.JPEG

Umaknem se iz hotelske sobe, kjer moja cimra uživa ob televizijskem šovu. Glasnost je prilagojena njenemu slabemu sluhu, ki so ga prinesla tudi leta. Okoli sedemdeset jih ima.

Tako kot večina moje trenutne družbe. Tukaj v zdravilišču, kjer sem na rehabilitaciji po operaciji hrbtenice.

Kjer med večino poteka neuradno tekmovanje. Kdo je deležen večjega števila terapij. Ker več terapij kot imaš, bolj je resna zadeva. Pravzaprav, večja žrtev si. 

So eni, recimo jim moji novi “frendi”, ki trpijo tukaj. Zelo! Hrana, ki jo ponujajo terme je zanič. Voda v bazenu je premrzla. Ves čas so na tanki nitki, da se bodo prehladili in glej, so že pokašljali. Strašno jim je dolgčas in čepijo v sobah pred televizorjem.

Potem so  še drugi moji novi “frendi”, ki zelo radi pokramljajo z menoj o svojih tegobah in so tukaj z namenom, da se okrepijo in izkoristijo čas tudi za pohode po čudoviti okolici. Ne pritožujejo se nad hrano. Nasprotno. Menijo, da je zelo okusna.

No, sobo si delim seveda s prvo vrsto, ki mi je naklonila inspiracijo za ta zapis. Z gospo, ki si zelo rada lakira lase. Večkrat dnevno. Temeljito. Ko zaključi s sprejanjem in je verjetno zadovoljna s pričesko omeni neprijetni vonj v sobi in me pusti odprtih ust. 

Prejšnji dan sem izbranki prve vrste, po tem ko se je vneto pritoževala nad slabim kosilom in imela pred seboj poln krožnik mesa, odvrnila da bo dlje živela, če ne bo jedla toliko mesa. Ter, da ji je na voljo še druga hrana, ki jo bo nasitila. 

Mislim, da je bila razočarana, ker je nisem podprla.

Ja, pestro je tukaj. 

Opazujem te moje “frende” in se sprašujem kdaj v življenju se odločimo kateri vrsti bomo pripadali. Prvi ali drugi. 

Kdaj prevzamemo odgovornost za svoje življenje ter se zavemo, da ga usmerjamo mi sami. Lahko pa smo mnenja, da je vse to v nekih drugih, višjih rokah in imamo to smolo, da se nas držijo vse tegobe sveta.

Sama sem že zdavnaj prevzela odgovornost za moj padec. Samo prevrtim svoje življenje eno leto nazaj in mi je jasno kako sem ga usmerjala. Živela. V naglici. V stilu zmorem vse in še več. 

Dobila sem lekcijo. Plačala šolnino. Za eksluzivne lekcije, se plačujejo pač višje šolnine. 

Odprla so se vrata z novimi izzivi. Sprejemanje. Dopuščanje. Urjenje potrpežljivosti. 

Popolna iskrenost. Popolna ranljivost. Popolni pogum.

Odprla so se vrata z novimi strahovi. Ki jih premagujem včasih uspešno, drugič manj.

Odprla so se vrata z novimi znanji. 

O telesu. O gibanju. Občutenju telesa. O povezavah, ki jih ima telo. 

Opazovala sem kaj se je dogajalo s telesom prvi teden po operaciji. Ko sem se trudila preko analgetikov, blažilcev bolečine, priti v stik z njim. In kakšna neusklajenost!

Nisem se mogla premikati, moj hrbet se je pogrezal s težo petih ton, imela sem občutek, da se bodo ob rahlem premiku zrahljali vijaki v hrbtenici in me bodo morali ponovno operirati. Samo tega ne!

Izločala sem v plenice. Urin. Blato ne, ker se mi je ustavilo. Naenkrat postane to največja preokupacija. 

Izgubila sem stik z mojo luno. Cikel se je kar aktiviral. Popoln disbalans telesa. Toliko vsega se je dogajala v tem mojem majhnem teleščku. Psiha je težko podpirala vse to.

Um je bil glavni šef. Na njega sem se opirala in računala. Vedela sem, da se bom skozi um dotaknila psihe in telesa.  

Pri pameti so me držala sporočila, ki sem jih prejemala. Veliko sporočil. Sporočila podpore. Vsako sem prebrala in niti eno samo ni bilo preveč ali nepomembno.

Nekatera med njimi so bila ključna v določenih trenutkih. Vsa so dokazovala veličino pošiljatelja. 

Prvi teden, ko sem prišla iz bolnišnice domov sem opustila analgetike, ter pričela vzpostavljat povezavo s telesom. Razkrivati nove dimenzije gibljivosti svojega telesa. Kaj pomeni, ko v ležečem položaju ne morem visoko dvigniti noge, kje boli, kako boli, zakaj boli. 

V jogijskem jeziku supta padanghustasana. 

Ali kaj se skriva za položajem kobilice, salabhasana, ki je težave s hrbtenico ne marajo. Upravičeno.

Kaj se zares skriva. V ležečem položaju na trebuhu, nisem mogla dvigniti roke. Danes razumem. 

Veliko sem se ukvarjala z dihanjem. Prsnim dihanjem, trebušnim dihanjem.

Preko svojih izkustev sem iskala in iščem odgovore v teoriji. Našla sem jih v stroki. Veliko sprašujem fiziatre, fizioterapevte, ter svojega operaterja. 

Spoznala sem novo obliko terapije oz. odpravljanja napačnih gibalnih vzorcev, ki se imenuje DNS (dinamična nevromuskularna stabilizacija). Odlična metoda.

Če mi je bila na začetku moje jogijske poti pomembna forma, mi je sedaj občutenje. Tako se spreminja tudi moje vodenje vadb joge. Oblikovanje vadbe. Zaznavanje energije vsakega posameznika. Ter energije celotne skupine.

V vsakem posamezniku želim prebuditi tisto notranjo moč, ki nas požene naprej. Moč, ki sprejema in spreminja. Moč, ki je aktivna. 

Moč, ki se tudi razjoče, če je potrebno. Moč, ki pomaga drugim.

Pomaga sebi in drugim.

Sijoč pozdrav,

Katja